V preteklem tednu sem bila na manjši konferenci o športni prehrani. In opazovala. Vse konference, seminarji in izobraževanja me navdušijo, saj novo znanje v vsakem primeru bogati. Vendar, odkar prehrano predavam tudi sama, poleg stroke – hočem nočem – opazim tudi način podajanja znanja in informacij. Vsak predavatelj ima svoj stil. Kaj pa (nam) je vsem skupno? Nikomur ne želimo vsiljevati svojega načina prehranjevanja, ljudem želimo le poudariti pomembnost vnosa vseh potrebnih hranil. Vsaj na strokovnih konferencah, ki se jih udeležujem sama. Na prodajnih dogodkih je najverjetneje drugače.

Kakorkoli že – na tej zadnji je »ketogenec« našel vse, kar potrebuje zase in svoje popolno delovanje v popolnoma drugačnem naboru živil kot vegan, ki je predaval za njim. In oba na isti konferenci! Kako je to možno? Vsak od njiju je v svojem predavanju naštel nekaj vrhunskih in znanih športnikov, ki se prehranjujejo po predstavljenem režimu. Torej obe možnosti delujeta. Obe sta O. K. Še več je najbrž športnikov, ki so vsejedi, ampak njih ne predstavlja nihče. Bolj in bolj imam občutek, da je biti vsejedec preveč nezanimivo in dolgočasno. In to misel vam puščam v premislek.

Kaj sem želela povedati, je predvsem to, da je potrebno ločevati med osnovnimi pojmi.

Hranila so tisto, kar človek potrebuje. Živila so tista, ki ta hranila nosijo, in v vsakem živilu je zastopanih več hranil v različnih razmerjih.

In če ne kdo ne uživa določenega živila iz katerega koli razloga, je pač to njegova oz. njena osebna odločitev. Nujno pa je, da hranila, ki jih potrebuje, dobi iz drugih virov. Dober predavatelj bo to vedel in svoja prepričanja pustil ob strani oz. svoj način prehranjevanja podal zgolj kot enega izmed primerov in ne kot »svetega«. Zato se mi zdi, da je počasi napočil čas, da se s prehranskimi prepričanji ostalih nehamo obremenjevati. Tudi ta konferenca je poudarila, da je vsak posameznik individuum in da mora vsak zase najti prehranski režim, ki mu/ji ustreza ter omogoča optimalno delovanje in obenem ohranjanje zdravja.

Všeč mi je bilo, da so vsi predavatelji poudarili predvsem sledeče: najprej prehrana, potem vse ostalo. Ne glede na to, ali se prehranjuješ vegansko, LCHF, navadno ali kakorkoli že, tvoja prehrana mora biti raznolika in pestra. In predvsem – slediti mora tvojemu življenjskemu slogu. Na konferenci o športni prehrani je ta seveda bil športni, ampak življenjski slog in tudi strokovna podpora, ki je je deležen vrhunski športnik, sta popolnoma drugačna, kot sta tista od mlade mamice, študenta, delavca ali rekreativca.

Vrhunski športniki so seveda naš zgled in si jim želimo biti čimbolj podobni. Njihovih rezultatov in športnih uspehov ne moremo dosegati, saj niti ne moremo imeti njihovega načina treninga. Lažje pa prevzamemo njihov način prehranjevanja. In potem slepo in omejeno skopiramo tega. Točne količine hranil (tudi z dopolnili) in njihov čas zaužitve glede na tip treninga, ki ga vrhunski športniki na določen dan opravijo, so ključni podatki, ki nam navadno niso znani. Zato moramo nekje potegniti črto. Ne moremo se primerjati z njim.

Pojdimo torej korak nazaj in namesto njihovega razčlenimo svoj življenjski slog in dobro premislimo o svojih lastnih potrebah.

Sposobnost prilagajanja človeškega organizma je tako zelo fascinantna, da je (vsaj na krajši rok) vseeno, ali ga nahranimo samo s surovo zelenjavo ali pa z jajci na ocvirkih. Organizem bo ta živila presnovil do osnovnih gradnikov in uporabil kar potrebuje. Vendar naše življenje – za razliko od doseganja vrhunskih športnih rezultatov – ne traja le nekaj let. Živeti moramo nekaj desetletij. In ta bomo težko preživeli v ekstremnih razmerah. Najti moramo torej dolgoročne rešitve.

Zdrav človek ne potrebuje zapletene matematike, da bi lahko poskrbel za svojo ustrezno prehranjenost. Do pred nekaj leti smo preživeli brez tega. Naše babice in dedki so kuhali in jedli, kar so videli. Zimske jedi so se razlikovale od poletnih. Večerja je bila ob 18. uri, saj so ob 21. odšli spat – »niso komplicirali«, le znali so se poslušati. Pojdimo torej nekaj korakov nazaj. V čas pred forumi, internetom, fotošopom. Poslušajmo se.

Zunaj se prebuja pomlad. Vzemimo si čas zase, pojdimo na sprehod. »Prezračimo se.« Najdimo čas za rekreacijo – vsak drugi dan vsaj 45 minut. Kolesarimo, tecimo, plavajmo, hribolazimo, plezajmo, deskajmo, smučajmo, pojdimo v fitnes, plešimo, igrajmo košarko, odbojko, nogomet, SUP-ajmo … Konec koncev je popolnoma vseeno.

Samo spravimo svoje telo v gibanje, saj je bil človek narejen zanj.

Združimo rekreacijo in druženje s prijatelji ali svojimi otroki, pokličimo tiste, za katere si sicer težje vzamemo čas. Zakaj bi rekreacija postala obveza, ki jo je potrebno opraviti »na silo«, četudi se nam ne ljubi in nam potem zmanjka časa za prijetne stvari. Pozabljamo osnovno: rekreacija naj bo namenjena sprostitvi telesa. Dokler s svojim športom ne služimo za preživetje, se nehajmo obremenjevati z doseganjem osebnih rekordov. Nismo vrhunski športnik. Ne zapletajmo našega gibanja in premikanja. Naši trenerji oz. vaditelji ne vodijo dnevnih meritev o našem napredku.

Sprostimo se in tako v prehrani kot v gibanju sledimo načelu »manj je več«. Pa ne govorim o količini, ampak o zapletenosti, s katero se ju lotevamo. 🙂

Bodite odlično! Katja