Ko se čez noč sesuje vse …

… za kar si delal 18+ let. Že drugič.

Karantena, samoizolacija, »socialna distanca«. Kakorkoli že poimenujemo čas, v katerem smo. In kaj sedaj? Današnji zapis je malenkost daljši. Pravzaprav je precej daljši. Ampak želim zapisati celotno zgodbo.

Naj se najprej res dobro predstavim.

Sem Katja. Kot otrok sem bila sramežljiva. V vrtcu sem se bolj kot ne igrala sama, imela sem eno prijateljico in enega prijatelja. Baje sem enkrat pobegnila domov. Naša hiša je čisto blizu vrtca, z igrišča se jo je dobro videlo. Ni mi bilo jasno, zakaj so tam lahko mami, babi, dedi, moja dva bratca dvojčka – dojenčka, jaz pa moram biti v vrtcu. To ni pošteno. Ograje takrat še niso bile najboljše in skozi luknjo sem preprosto odšla. Enkrat smo z vrtcem bili v »šoli v naravi« za dve noči, in prvo noč sem tako zbolela, da sta me mami in oči prišla iskat. Kaj vse zmore psiha. Celo proizvesti vročino in bolezen, če se nekje ne počuti dobro. 🙂

Moj krog prijateljev iz tistega časa se prešteje na prste ene roke. Poleg omenjenih dveh je to bil še štiri leta starejši bratranec, ki sem ga oboževala in mu sledila na vsakem koraku, on pa me je hočeš nočeš moral čuvati in povsod vzeti sabo. Večkrat tega seveda ni želel, saj sem ga ovirala. In potem se me je skušal znebiti na raznorazne fore tipa »pojdiva se skrivalnice«. Ko sem uro bila na seniku, vsa ponosna nase, kako dobro skrivališče sem našla, se je on seveda zabaval po svoje, končno brez tamale. 🙂 Če sem želela biti z njim, sem morala biti pogumna. Enkrat me je odvlekel na Podkorensko strmino. »Hočeš zraven?« je vprašal. Prikimam. »Prav. A si upaš?« »Seveda, da si!« Kaj sem pa vedela, v kaj se spuščam. Dobesedno. Potem pa je bil jok, ko je bilo treba priti do doline. Spomnim se strica, kako ga je kregal, ko sem prišla dol čisto objokana, bratranec pa nasmeh okoli ušes. Ko sta bratca malo zrasla, smo postali ekipa mi trije. Za njiju sem morala skrbeti jaz, a to mi ni bilo težko. Povsod smo bili skupaj. V vrtcu sem vedno spremljala, kje sta in kaj počneta. Ali potrebujeta, da vskočim in jima kaj pomagam. A kaj, ko sta imela sama kup svojih for. Dvojčki so res povezani. To je včasih težko razumeti, če ne doživljaš. Sestrična je njun letnik. Oni trije so skupaj počeli lumparije, ki sem jih jaz že prerastla.

Zato sem bila najbolj vesela, ko se je čez cesto od nas preselila družina, njihova Katka pa je bila točno mojih let. Na koncu sva postali celo sošolki! Sosedi in sošolki, Katka in Katja. Top! Tudi ona je imela dva brata, enega starejšega, drugega mlajšega in naši starši so postali prijatelji. Skupaj smo praznovali novo leto, rojstne dneve, preživljali proste popoldneve, vikende, počitnice, odšli celo na Triglav. V osnovni šoli se je moj krog prijateljev in prijateljic razširil. Nisem bila več tista osamljena deklica, ki je morala biti zadovoljna sama s sabo, ampak smo s prijateljicami postale ekipa. Še danes se družimo. To so res prijateljstva, ki so presegla to besedo. To je razširjena družina.

V gimnaziji se je začelo popolnoma novo obdobje mojega življenja.

Povsod me je bilo dovolj. Vsaj bežno smo se poznali vsi. Če ne iz enega, pa iz drugega žura. Ekipa prijateljic je ostala tista iz osnovke. Šest sošolk nas je namreč šlo na isto gimnazijo in vse smo izbrale isto smer. Razreda na tej smeri sta bila dva. Joooooj, samo da bomo ostale skupaj. In smo naredile bojni načrt. Ob vpisu si lahko zapisal s kom želiš biti v razredu. Pa smo zapisale verižno, tako da smo zaobjele vse. In na koncu res pristale v istem razredu! Juhuhu! Poimenovali so nas Sekcija Vič. 🙂 Vičanke pač. Vse smo počele skupaj.

V gimnaziji sem tudi vedno bolj resno plesala, začela nastopati, tekmovati. Zaradi tekem sem začela hodit okoli tudi sama, brez družine. Krog mojih soplesalcev in soplesalk je postal moja tretja družina. Zaradi nastopov sem postajala vedno bolj samozavestna, zaradi potovanj na tekmovanja in vse organizacije ter usklajevanja šolskega dela in treningov pa tudi samostojna.

Prelomno točko vidim v svojem potovanju na Malto. Vedno me je vleklo morje in poletje je moj čas. Konec tretjega letnika je bil pri nas trend, da si se nekam v tujino odšel učiti angleščino. Za maturo seveda. Vsaj to so verjeli naši starši. 🙂 Škotska, Anglija … večinoma so vsi odhajali tja. Tudi moje prijateljice in takratni fant. A mene to ni zanimalo. Jaz grem na Malto, pa tudi če nihče noče z mano. Mami sem uspela prepričati, da se bom angleško naučila tudi tam, čeprav mi je moj malteški učitelj večkrat rekel, da lahko kaj naučim raje jaz njega. Res smo imeli v gimnaziji vrhunsko profesorico za angleščino. Morda me res ni naučil veliko o časih in slovnici, a tisto kar sem potrebovala jaz, sem dobila. In to je sproščenost. Pogovarjanje v tujem jeziku, čeprav ta ni popoln. Potovala sem sama. Nikogar nisem poznala, šla sem za 14 dni. Prvič sem potovala z letalom. Noro mi je bilo tesnobno, prvi večer sem se v svoji sobi zjokala, ker sem dojela, da ne morem poklicati domov in prositi, da me pridejo iskat, kot sem imela navado narediti takrat, ko je “zagustilo”. A po 14 dneh sem nazaj v Ljubljano prišla druga jaz. Ničesar več me ni bilo strah. Videla sem, da sem iznajdljiva in da se z lepo besedo daleč pride, pa čeprav v sramežljivi angleščini. 🙂

Tisto poletje sem dopolnila 18 let in si našla študentsko delo, pomagala sem v vrtcu. Od takrat naprej sem vedno delala. Moje študentske službe so bile še delo v videoteki, strežba v slaščičarni in različnih lokalih, delala sem na popisu prebivalstva leta 2002, pa kot hostesa, promotorka, varuška … ni da ni. Vse pred ali z ljudmi. Le teden dni sem delala za trakom in v vreče polnila napolitanke. Takrat sem mislila, da se mi bo zmešalo. Začela sem razmišljati. Lahko denar malo bolj resno služim z nečem, kar znam? Kaj pa znam? In sem se opogumila ter v svoji plesni šoli povprašala, če potrebujejo kako pomoč. Naključje ali ne. Ena izmed plesnih učiteljic je ravno zanosila in ponudilo se je mesto. Tako se je začela moja trenutno 16 let dolga kariera plesne učiteljice, ki pa od začetka, ko sem se ogromno stvari morala še priučiti, ni bila dovolj. Mesečni dohodek sem kombinirala s pisarniškim delom in kelnarjenjem. A je šlo. Ker je bila želja ogromna.

In tu se pravzaprav šele začne poanta današnjega bloga. 🙂 Vse do sedaj je bilo le ozadje. 🙂🙂

V tistih nekaj letih študentskega dela sem ugotovila, kje sem dobra. In šele tu se je začelo še formalno razvijanje v to smer. Po gimnaziji sem se namreč vpisala na študij prava. V vsem letanju levo-desno in vse naokrog, sedenje za knjigami res ni našlo mesta v mojem urniku. Zakaj bi torej vztrajala nekje, kjer očitno ni prave energije zame? Zato sem študij pustila. Vpisala sem se v usposabljanje za pridobitev naziva plesne učiteljice in še danes sem neverjetno hvaležna za priložnost, ki sem jo dobila takrat. Moje študentsko delo se je takrat prelevilo v prvo redno zaposlitev, zaposlitev plesne učiteljice.

Tako sem plesala in uživala, razvijala sebe, svoje plesalce in plesalke, širila dobro voljo in ljubezen do plesa in to kar nekaj let. Dokler nista eden za drugim prišla dva momenta. Prvi se je zgodil februarja.

Operirali so mi žolčne kamne. Nič takega, a bolniška plesnega učitelja po tej operaciji ni dober teden dni, kot pri ostalih. Jaz sem morala mirovati mesec dni in še potem zelo previdno nadaljevati. Majhen klic, da morda pa potrebujem v življenju poklic, kjer ne bom 100 % odvisna od svojega telesa in njegovega zdravja. Takrat sem po internetu iskala, kakšna naj bo moja prehrana po operaciji in našla sem študij dietetike v Izoli. Čisto naključje. Takoj sem skočila v akcijo, odšla na informativca in se vpisala. Do julija je bila operacija in okrevanje že zdavnaj mimo, na vpisni list sem praktično že pozabila. Ko pride pošta z informacijo, da sem sprejeta. Skoraj sem že rekla: »Ah pusti to!«, ko mi je nekje iz daljave vseeno kričal glas, naj se vpišem. Nekako bom že skombinirala oboje. Službo in faks. In sem se vpisala. In še dobro, da sem se! Namreč prišel je drugi moment. Veliko hujši kot operacija. Zlomila sem si stopalo! Bolniška zdaj ni bila dolga mesec dni. Bolniška je bila dolga celotno tisto sezono. Nazaj sem namreč začela delati maja. Plesni učitelj z zlomljeno nogo. Super.

Vse, v kar sem vlagala, se je sesulo v prah dobesedno čez noč.

Zgodilo se je prvega oktobra, šestega pa smo imeli prvič faks. Kakšno naključje, če v njih seveda verjameš. In takrat me je rešil ravno faks. Prvi letnik je bil pod streho še pred junijem. Kaj sem pa imela drugega početi na berglah, kot hodit na predavanja in se doma učit. Kakšna šola je bila to zame! Noro. Tako neverjetno hvaležna za to, da imam možnost dela z glavo, če že ne s telesom, sem se šele takrat resnično odločila, da bom začela več energije in časa vlagati tudi v to smer izobraževanja in razvijanja. Dokončala sem dietetiko in iz nje razvila Dietetik priporoča, kot obstaja danes. V osmih letih, odkar se je zgodila zlomljena noga, sem si torej naredila back up. Nič več nisem odvisna le od svojega telesa in njegovega zdravja. Zdaj imam tudi nekaj, kar lahko počnem z glavo in to je bolj stabilno. Ko se je sesulo vse, se je zgradilo nekaj novega. Le času je bilo potrebno dati čas in usmeriti svoj fokus.

Strokovnemu znanju sem dodala še vse ostalo, potrebno za to, da lahko dobro počnem to kar počnem. Da me bodo ljudje slišali, sprejeli. Odšla sem na tečaj vodenja delavnic, dodala veščine javnega nastopanja, izpopolnila sem v osnovah marketinga, Facebooka, Instagrama, pitchanja, naučila vse potrebno, da znam sama urediti vsaj osnove na spletni strani, da znam sama oddati davčno poročilo, prijavila svojega »Dietetika« v program, kjer smo delali na tem, da bo postalo družbeno koristno podjetje … Ogromno energije, časa in tudi denarja je šlo v vse to.

In potem. Opa! Se je zgodila karantena. In že drugič čez noč sesula vse.

V sredo še navaden dan, v četrtek prvo odpovedano predavanje, v petek drugo odpovedano predavanje in tako naprej, v slabem tednu odpovedano čisto vse.

V teh osmih letih, od operacije žolčnih kamnov, ki je začela vse skupaj, sem diplomi dietetike dodala magistrski študij prehrane. Vsi izpiti so narejeni, pisati bi morala magistrsko nalogo. Pa je ne, ker smo zaprti in ne morem narediti eksperimentalnega dela. Svoje usposabljanje plesne učiteljice sem nadgradila do naziva trener športnega plesa. Ravno začela s projektom Pogumne punce, kjer bi s plesalkami v enem izmed mladinskih centrov pripravili pravo plesno predstavo o zgodbah pogumnih žensk, ki so zaznamovale našo zgodovino. A ne plešemo, ker smo zaprti. Devetošolce sem pripravljala na ples na valeti, mladoporočence za ples na poroki. Pa ne počnemo več nič od tega, ker smo zaprti in so poroke prestavljene, kaj bo z valeto, pa si sploh ne upam razmišljati. Dokončala sem tudi izobraževanje za vaditelja športne rekreacije, podrobneje začela raziskovati področje rekreacije za starejše in začela razvijati svoj PRP – Program rekreacije in prehrane. Super je šlo, pripravljal se je celo vikend rekreacije. A vse to zdaj stoji. Ker smo zaprti.

Tudi back up torej ni dovolj. Ker se lahko sesuje tudi ta.

A ta se je za razliko od prvič, ko je bila katastrofa moja osebna, sesul sistemsko. Nisem samo jaz tista, ki je čez noč ostala brez svojega vira prihodkov. In to ne takih za uživanje in naložbe. Ne. Ostali smo brez prihodkov za življenje, za preživetje. To te lahko potre. In logično bi bilo, da te. To je popolnoma razumljiv odziv.

A ravno lekcije iz mojega otroštva in mladosti so tiste, ki so mi dale to, da že od prvega dne karantene razmišljam, kaj naj sedaj. »Bodi pogumna«, »poglej okoli sebe, nisi sama«, »razmisli, v čem si dobra«, »znajdi se«, »ne čakaj na boljše čase, ustvari si jih«, »zorganiziraj si dan« … Hitro sem pogledala nekaj online webinarjev in prebrala par člankov ter se prilagodila, kolikor sem pač uspela.

Prijatelj mi je na 3D tiskalnik naredil stojalo za telefon in začela sem snemati. Najprej treninge za moje vadeče, ki so čez noč ostali brez njih. Po treh tednih je iz tega nastal čisto pravi PRP online. Nekaj, kar bi se drugače razvijalo 10 let, če sploh bi se, je tako uzrlo svet. Čeprav za perfekcionista produkt ni optimalen, je v teh razmerah dovolj dober, da ga lahko najdeš v zavihku zgoraj. Tudi, če ni popoln, tudi če bi luč lahko bila boljša, zvok čistejši in marsikaj drugega. Vseeno mi je v teh razmerah! Vanj verjamem vsebinsko, saj sem se veliko izobraževala za to, ne pa za snemalca, lučkarja in montažerja. Res je dober program in prvi odzivi mi to potrjujejo. In to mi je pomembno. Ne morem namreč početi nekaj samo zato, da bom to počela ali samo za denar. To mi nikoli ni šlo dobro. Rekreativnemu delu v teh dneh dodajam še posnetke prehranskih tem. To bo tudi izziv, že zdaj vem! Vajena tega, da predavam in poučujem v živo ter imam veliko interakcije s publiko, bo priprava posnetka z v naprej pripravljenimi vsebinami kar zabavna.

Sem človek za pred in med ljudi. A zdaj sem na 42 kvadratih že 24 dni. Sama. Kakšna ironija.

S sosedo vsak dan spijeva kavico. Ona na balkonu, jaz na oknu. Njena razmišljanja, ko je v življenju dala čez že marsikaj, saj je imela več kot dvakrat čez noč v prah sesuto vse, je tisto, ki me žene naprej. In vem, da nikjer ni zagotovila, da se zadnjič pobiram in na novo gradim kar se je sesulo. Čisto lahko, da se bo treba zbrcati še kdaj. A danes o tem ne razmišljam. V dani situaciji počnem vse, kar je v moji moči in morda še malce več, da znanje, v katerega sem vlagala vse ta leta, oblikujem v vsebine, ki bodo koristne za vsakogar, ki jim je pripravljen prisluhniti oz. jih prebrati. In to je tisto, zaradi česar se mi ne zmeša, čeprav bi se mi lahko. 🙂

Naša socialna distanca ne sme biti socialna distanca!

Spoštovati moramo fizično distanco. To je razdalja med dvema telesoma, ki je tudi edina, ki nas obvaruje pred prenosom virusa. Socialna distanca je po definiciji distanca med mano in ljudmi, ki pripadajo drugim družbenim, etničnim, verskim ali kakršnimkoli skupinam. In ta naj bo v teh dneh čim manjša in ne čim večja! Poglej okoli sebe. Gotovo lahko vidiš kaj, kar lahko narediš za to, da bo ta čas za vse lažji! Je to pomoč sosedu ali sosedi, staršem, prijateljem? Je kdo v stiski? Veš za koga, ki živi sam in v teh dneh nima nikogar, s komer bi lahko igral pink ponk s ponvijo ali se obmetaval z WC papirjem? Pokliči to osebo. Pogovarjaj se z njo. Ne išči samo težav, ne izpostavljaj samo vsega, kar smo izgubili. Vsak je izgubil nekaj. Le najbolj pogumni pa bomo tudi nekaj pridobili. Upaj si! Vse bo kul.

In predvsem. #OstaniDoma

Sori za dolg blog. Saj sem že rekla. 🙂 Sama živim, pa imam čas razmišljati. 🙂🙂

Lep april, čeprav za štirimi stenami. Se vidimo v online svetu.

Katja