V času tega zapisa ena izmed bolj aktualnih tem pri nas – rokometaši. Tekme nisem gledala, žal sem bila v tistem času v službi. Sva pa s sodelavcem tekmi sledila preko mobitela. Ko sva pogledala prvič, je bilo -5 in polčas. Ko sva pogledala drugič, že -7. Potem sva nehala spremljati.
In prišlo je sporočilo: »Ej, -1 je«. Od vsega začudenja najprej sploh nisem verjela. In na koncu še sporočilo: »ZMAGA!«. »Ja, kako? Kaj pa se je zgodilo? A so kaj veseli? Kaj pa oni? Kok so pa žalostni?« Vprašanjem kar ni bilo konca. Zadnjih 5 minut tekme sem potem pogledala takoj, ko je bilo mogoče. In mravljinci so mi šli po telesu, čeprav sem vedela rezultat.
In zakaj sploh pišem in razmišljam o rokometu oz. naših rokometaših? Kot že marsikdaj prej, so me tudi tokrat naši športniki navdušili. Vsakič znova sem vesela, kako se prek njihovih uspehov in neuspehov vsi skupaj lahko naučimo veliko novega. No – morda ne vsi skupaj. Tiste, ki vidimo čez prvo »žogo« in ki vidimo veliko sliko pa gotovo. In nauk tekme, o kateri teče beseda?
»It ain’t over until the fat lady sings«.
Gledalci vidimo samo tekmo, samo čas, ki je še na voljo, samo končni rezultat. Športniki jo doživljajo. Vedo, koliko je bilo na njihovi poti odrekanja in prilagajanja, treningov, bolečine, poškodb, utrujenosti in vsega ostalega, kar spremlja (vrhunski) šport. Oni programa ob prvem razočaranju ne morejo preklopiti, njihova tekma traja do zadnje sekunde. In do zadnje sekunde se borijo po svojih najboljših močeh, kakor vejo in znajo, pa čeprav morda zunanjemu opazovalcu ne izgleda tako.
In kje je sedaj lekcija, ki se jo lahko iz takšne tekme naučimo mi, »navadni smrtniki«? Zakaj pustimo porazom, da nas ustavijo, ko bi nas ravno ti mogli gnati naprej? Zakaj je prva (že manjša) ovira za nas pogosto prelomna točka, ko se obrnemo nazaj ali v drugo smer, češ »tole ni zame«? Zakaj nočemo premagovati ovir, ampak se raje lotevamo iskanja bližnjic?
Postavimo si jasen cilj in napišimo korake, kako bomo prišli do njega. Predvidimo, kje se stvar lahko zalomi. Sploh tam, kjer smo odvisni od samih sebe, bi morali biti sposobni stvar speljati do konca. Kjer na naše ravnanje oz. na končni (ne)uspeh vplivajo še drugi, je to malce težje, pa vendar izvedljivo.
Glede na to, da smo na strani, ki govori o prehrani in ne o rokometu, poglejmo torej zgoraj napisano prehranskega vidika. Želimo si shujšati 10 kilogramov, to je naše prvenstvo. Do -10 kg ne bomo prišli v prvi sekundi, niti ne v prvem polčasu, žal tudi ne na prvi tekmi. Potrebno bo najprej shujšati prvi kilogram, potem drugega in tako naprej. Ko bomo prišli na -5 kg bomo zadovoljni, veseli, ponosni. Ampak takrat se nam lahko zgodi enako, kot se je zgodilo Hrvatom. Takrat lahko zaspimo na svojih lovorikah, ki pa jih še nismo osvojili. Le če bomo nadaljevali z začrtanimi potezami, bomo nadaljevali z izgubljanjem kilogramov. Če bomo pri -5 kg od veselja pojedli tortico, da si čestitamo, se ne bo zgodilo nič. In ker se ne bo zgodilo nič, bomo pojedli še eno. Saj ena pa ja ni nobena. In potem kar naenkrat naša začrtana pot naprej začne cikcakati. In takrat se stvari začnejo zapletati. Prišli smo do prve prepreke – kako svojo glavo, potem ko je rahlo skrenila s poti, postaviti nazaj na pravo pot. Načrt si naredimo v naprej! Pripravimo se na to, ker dejstvo je, da bo v roku 6 mesecev, kolikor bo približno trajalo naše »prvenstvo -10 kg«, prišlo do izgube motivacije, do težkih dni, do praznovanj, praznikov in ostalih »izgovorov«, ki jih tako radi iščemo. »Tudi nasprotnik bo dal gol, tudi mi bomo kak napad izgubili. Pa je zato potrebno izgubiti celo tekmo?«
In le, če se bomo na prepreke pripravili, nas ne bodo presenetile.
Če bo naša strategija jasna in če bomo verjeli v svojo pot, jo bomo dosegli. Za nas sicer ne bo navijala cela Slovenija in ne gre pričakovati, da bo z nami slavil cel trg evforičnih navijačev. Bo pa za našo pametno odločitev navijala vsaka celica v našem organizmu in nam dajala energijo. Veselje, ki ga bomo čutili še dolgo po tem, ko bodo naši napori končani in ko bomo morali »le še« vzdrževati kondicijo, bo gotovo tisto, ki nas bo gnalo naprej in varovalo pred novimi ovirami. Ampak ovira, ko je enkrat preskočena, naslednjič ni tako visoka, saj poznamo način, kako čez njo. 😉
Katja