Julij je zame mesec dopusta, sproščenih dni, rojstnodnevnih zabav, ogromno morja, hribov, aktivnosti na prostem, koncertov in družabnih dogodkov.
Do letos. Letos je vse drugače.
Drugače zaradi negotovosti, ki jo prinaša celotna situacija s covidom. Priznam, da me spomladi ni tako vrgla iz tira, kot me je sedaj poleti. Z morja smo odšli 3 dni predčasno. Za vsak slučaj. Ker dopust itak ni bil neko sproščeno uživanje prostih dni, ampak spremljanje novic, ki se spreminjajo iz dneva v dan. To ni noben dopust. Raje sem doma. Ravno smo bili tudi na tem, da si s prijatelji rezerviramo podaljšan vikend v enem izmed glampingov in na tak način porabimo naše turistične bone, ko je ena izmed njih sporočila, da je zaradi okužene sodelavke naslednjih 14 dni v preventivni samoizolaciji. Nič se torej človek ne more fiksno dogovoriti, saj nikakor ne moreš vedeti, kdaj te doleti podobno. In za piko na i so že zdaj odpovedali koncert, ki sem se ga zelo veselila, pa čeprav je njegov termin bil šele oktobra. In odpovedali so ga za celo leto! Groza. A nam res ne bo ostalo nič luštnega?!
Letos več kot očitno plani ne bodo pripeljali nikamor.
Nisem čisto razumela, zakaj me je to tako vrglo iz tira, ko me je brat samo pogledal in rekel »Ja halo! Ti si človek, ki ima organizirano vsako minuto dneva in je logično, da se v tem svetu, ko aktivnosti ne moreš splanirati niti na dan natančno, kaj šele na minuto, ne boš dobro znašla.«
Takrat sem ga čudno pogledala, a sedaj že nekaj dni razmišljam, da je res tako.
In kaj lahko storim, da ne bom takole tečna hodila po svetu? S tem vprašanjem se soočam sedaj. Odgovora nanj (še) nimam.
Nekaj bo treba spremeniti v svojem razmišljanju, početju.
Zanimivo sem ravno na morju brala knjigo o tem, kako se pravzaprav spremeniti. Mami s seboj vedno vzame kake take knjige in letos sem eno zagrabila in jo prebrala. Glede na to, da tekom mojega prehranskega coachinga ljudem spreminjam njihove (prehranske) navade, sem želela iz knjige najti kakšen nov pogled na to, kako lahko to storim še kako drugače. Žal teh odgovorov nisem našla, a branje je bilo vseeno zanimivo.
Glavni poudarek je v tem, da če si želiš spremembo v življenju, potem moraš to spremembo začeti zeeeeeelo jasno živeti že danes. Seveda le v mislih, kar dosežeš z meditacijo. Tako daleč še nisem, saj se še nisem sprijaznila s tem, da niso vse vajeti v mojih rokah. A koncept tega, da si zelo jasno vizualiziraš to, kar pravzaprav želiš, mi je blizu. Ne le kaj naj bo drugače in kako do tega priti, ampak predvsem kako se bom počutila, ko bo to drugače. Kaj bo sprememba potegnila za sabo? Mi bo sploh všeč?
A kaj ko so spremembe, vsaj te tavelike, navadno tako kompleksne, da se jih človek kar ustraši in ga ta strah potem onesposobi, da bi jih dosegel.
Kako naj pridem iz tega, da imam splanirano kaj bom počela oktobra, do tega, da mi bo vseeno če jutri dobim odločbo o 14 dnevni karanteni, ki mi bo ustavila vsakdan? Ne predstavljam si takega življenja. Tudi če se zelo potrudim, je ne uspem vizualizirati. Taka sprememba je torej zame zelo nedostopna.
Ne morem se kar prepustiti toku dogajanja in pustiti, da me bo pripeljal pač nekam, kamor je namenjen. Jaz bi rada prišla tja, kamor želim jaz. Pa tudi, če je zato treba veslati proti toku. Taka pač sem že celo življenje. Tega ne želim spremeniti, ker mi je ta moja lastnost všeč. Se pa strinjam, da je lahko hudo destruktivna in frustrirajoča, kadar okoliščine presegajo mene in moje odločitve, ampak so večje in nanje ne morem vplivati in da to moram nekako urediti, preden me covid-19 in vse povezano z njim iznervira do sivih las. 😆
Zato sem se odločila upoštevati drug nasvet enega izmed coachev, ki ga spremljam. Njegov preprost stavek »Danes sprejmi eno odločitev, ki te bo pripeljala bližje cilju.« je bolj pisan na kožo mojemu analitskemu pristopu k doseganju zastavljenega kot pa meditacija in vživljanje v neke situacije, v katerih se ne vidim. Občudujem ljudi, ki so tega sposobni in sprejemam dejstvo, da jaz nisem.
Okej. Analitično.
Cilj je torej »ne pustiti, da me iz tira vržejo stvari, na katere ne morem vplivati«.
Dejstvo je, da je moja narava taka, da sem control freak in da želim, da se stvari odvijajo tako, kot so bile nastavljene.
Odločitev, ki bo danes torej sprejeta za to, da bo control freak bližje cilju sproščenega »kar bo, pač bo« osebka je ta, da si nastavim dober back up za stvari, ki so v celoti odvisne od mene in moje svobode gibanja. Potrebujem torej dobra nadomeščanja za aktivnosti, ki so planirane v tem poletju, da bodo lahko potekale tudi brez moje prisotnosti. Že sama misel na to, da imam to urejeno, me pomirja.
Kar nekaj bo še treba sprejeti odločitev in pripadajočih korakov, da bom mirna tudi ostala. Trenutno sploh ne vem katerih in kako. Moje življenje, tako poslovno, kot privatno, je res zelo močno vezano na to, da lahko počnem kar hočem, kadar hočem. Pred mano je še veliko dela, da bom to spremenila. Morda v neki točki res tudi s kakšno jasno vizualizacijo, ko bom tako daleč na poti sprememb, da se bo ta lahko izrisala.
Kaj pa ti? Imaš tudi ti kakšen cilj, ki ga (še) ne znaš doseči in se ti zdi, da pač taka je usoda in nič ne bo s tem?
Lahko identificiraš eno odločitev, ki jo moraš sprejeti danes, da bo ta cilj vseeno malenkost bližje, čeprav še tudi približno ne veš, kako ga dokončno doseči?
Držim pesti, da ja. Jaz si prigovarjam: “Ne se pustiti teči s tokom. Tak potek dogodkov te ne bo osrečil. Zavij po svoje, upaj si. Dovolj je, da sprejmeš eno mini odločitev, ki te bo pripeljala bližje temu, kar želiš. Potem pa počakaj, da vidiš kam te bo ta odločitev usmerila in te korake ponavljaj tako dolgo, da boš globoko na poti k uresničitvi svoje želje.”
Lep julij. Katja
