Cona udobja. Tisti lepi »happy place« vsakega posameznika, kjer se počuti doma. Kjer mu je lepo, kjer si zaupa ter lahko ustvarja in živi. Ampak, ali je to res tisto življenje, ki ga želimo?
Vsakdo išče neke izzive, ki v njem prebudijo nagon za preživetje, malce adrenalina.
Nekateri se ukvarjajo z adrenalinskimi športi, drugi izzivajo svojo usodo na cesti, tretji noro žurajo in sprejemajo nepremišljene odločitve in potem »v strahu« čakajo posledice.
Jaz adrenalin iščem drugje. Iskanje situacij, ki me strašijo in zaradi katerih imam tisti občutek nervoze v želodcu, navadno nehote združim s kakšnimi novim poslovnim podvigom. Tako sem letos svojo jesen popestrila s sodelovanjem v tako hudo odmevnem The biggest loser Slovenija. Korak iz cone udobja? Ne. Skok iz nje!
Ampak, zakaj pa ne? Ker bom vsem na očeh? Hmmmmm, tale gre gotovo na stran minusov. Ker bom lahko pomagala ljudem, ki so zabredli tako daleč, da pomoč iščejo preko resničnostne oddaje? Uf ja, tale gre na stran plusov. Ker vprašanje, koliko nitk bo v mojih rokah? Ja, minus. Ampak, ker s svojo prisotnostjo vseeno lahko morda kakšno škodljivo stvar preprečim in kakšno odločitev predlagam drugače? Ja, to je plus. Veliko je bilo še teh minusov, ampak – glede na to, da v oddaji sodelujem – je bilo nekaj več vseeno plusov.
In sem tu, kjer mi tudi približno ni udobno. Kar pa ne pomeni, da mi obenem ni tudi super. 🙂
Tu, kjer se občasno počutim, kot da se moram zagovarjati za odločitve, ki sem jih sprejela na podlagi celotne slike tekmovalca in ne le enega podatka, izluščenega iz neke druge situacije, ki s showom nima nobene povezave. Kjer naj bi (nestrokovni) javnosti pojasnjevala, zakaj je moj jedilnik tak, kot je, čeprav le jaz vem, koliko časa na dan imajo tekmovalci dejansko na voljo za pripravo posameznega obroka in je velikokrat tudi čas tisti odločilni faktor, zaradi katerega določeno izbiro umestiš na jedilnik – to je tudi v resničnem življenju glavni problem vsakega od nas – saj bi jedli drugače, ampak časa pa nimamo! Zakaj jedilniki niso prilagojeni vsakemu posamezniku, pri čimer se le redkokdo vpraša, kako pa naj v kuhinji z omejenim številom posod in pribora kuha 16 ljudi? Ko se komentirajo vnosi posameznih hranil, ne da bi kdo sploh vprašal Kolikšni pa so ti vnosi? mene, ki dejansko analiziram jedilnike in vodim evidence. Na podlagi videnega na TV-ju ali pa izolirane objave dnevnega jedilnika brez količin je zelo težko preceniti, kakšni so tedenski vnosi tekmovalcev, kajne?
Tukaj mi ni udobno, je pa res, da takšnim stvarem ne dam ravno veliko poudarka.
Vem kaj delam, vem, kje so rezerve oz. kje smo poiskali kakšno bližnjico, da bomo lahko speljali ta show.
Ne potrebujem spletnih strokovnjakov, da me opozarjajo nanje, ker imam okoli sebe prave strokovnjake. Da mi je v coni neudobja vseeno super, mi je dovolj veselje tekmovalcev vsakič, ko se vidimo. Ponosno računanje, koliko cm okoli pasu so že izgubili od tistega prvega merjenja. Veselje, ko mi poročajo, da se počutijo polni energije. Da se spopadajo s težkimi treningi. Da spoznavajo nove okuse in obroke, ki »sploh niso tako slabi«. Da točno vidijo, kje so doma naredili napake in spoznajo, kako naučeno uporabiti doma. Ko konec koncev izpadejo iz showa in mi preko mailov pošiljajo svoje jedilnike, da jih skupaj uredimo in da se bo njihova pot proti zdravju lahko nadaljevala. Ko mi poročajo o izgubi kilogramov tudi od doma. Ko se mi zahvaljujejo za moj čas.
In ja – vsem tistim, ki vas resnično skrbi za naše tekmovalce: seveda vemo, da zdravo hujšanje ne pomeni shujšati 50 kg v 3 mesecih.
Ampak saj je bilo od začetka jasno, kako je zastavljen show. Vsak izgubljen kilogram je 1000 €, glavna nagrada je 50.000 €. Sodelujoči v showu smo si to preračunali že pred pristopom – tako tekmovalci, kot tudi strokovnjaki, ki sodelujemo. In vsak od nas je zelo dobro premislil, kje je tista meja, preko katere bomo še šli, da daleč ne bo postalo predaleč. Hujšati doma s takim tempom je neodgovorno. Hujšati v oddaji s takim tempom je manj odgovorno. Ampak to počnemo, ker imamo za sabo zdravnike, tedenske preglede in spremljanje vsakega tekmovalca z več vidikov. Vsak, ki sodeluje v oddaji, skrbi za svoje področje. Področje gledalca je, da naj bi ob vsem skupaj le užival svoj večer na kavču pred televizijo. Tega si že dolgo nisem privoščila, priznam. Prav tako kot ne surfanja po družabnih omrežjih. Morda pa sem ravno zaradi usmerjanja svojega prostega časa proti produktivnim aktivnostim na strani TV ekrana, kjer s svojim znanjem in z izkušnjami dejansko lahko naredim razliko v življenjih teh posameznikov.
In ja, še enkrat. Delamo na tem, da ne bomo šli predaleč.
Delamo pa tudi na tem, da bomo šli tako daleč, da bodo naši tekmovalci dobili to, po kar so prišli.
Novo znanje, novo moč, nova orodja, nove načine, novo življenje in konec koncev – 50.000 €. In komu bo to uspelo? To pa je odvisno od njih in ne od nas.
Pa fajn všečkajte in komentirajte in delite in še naprej pridno spremljajte show. Morda se boste tudi vi kaj novega naučili.
Have fun. I know we will. 😉
Katja
