Na mojih predavanjih, delavnicah in med osebnim svetovanjem udeležence in stranke vedno vprašam: »Ali vodite prehranski dnevnik?« Le redkokdaj dobim pritrdilen odgovor. Na vprašanje: »Ali si pripravljate tedenski jedilnik vnaprej?« pa je odgovor praviloma kar nikalen. Razlogi za to se v glavnem ponavljajo. Največkrat je problem v tem, da ljudje ne vedo, kako se tega sploh lotiti, saj se tega nikjer niso naučili.
Za pripravo našega tedenskega jedilnika je seveda bistveno, da najprej poznamo svoj urnik obveznosti. Prvi korak pri pripravi je tako izpolniti prav tega. Pri tem si lahko pomagamo z barvami, ki nam bodo še olajšale načrtovanje. Oranžna barva lahko označuje dejavnost, ki od nas zahteva fizično aktivnost, zelena tisto, ki od nas zahteva mentalno aktivnost, rumena tako, ko smo v avtu oz. na poti in modra neformalne oblike dejavnosti, kjer si lahko privoščimo malce več svobode. Svoj urnik obveznosti dopolnimo z lokacijami – sploh če je naš vsakdan zelo razgiban.
V drugem koraku našemu urniku obveznosti dodamo urnik obrokov. Upoštevamo tiste, ki jih bomo pojedli doma, na poti ali v restavraciji oz. menzi:
Na koncu vse skupaj dopolnimo še s konkretnimi obroki:
Ko vemo, da nas čaka kosilo zunaj, je pametno ponudbo menze preveriti že vnaprej in se že doma odločiti, katere obroke bomo izbirali čez teden. Tako lahko ostale dnevne obroke prilagodimo temu, kar bomo jedli zunaj. Na tak način poskrbimo za raznolikost. Še bolje je seveda, če v menzah ali restavracijah izbiramo hrano, ki jo doma le redko jemo. Če vemo, da bomo določene obroke jedli »na poti«, izberemo take, ki so praktični. Na primer v avtomobilu je lahko pojesti banano, težje pa pomarančo, če je nismo prej olupili.
Vse skupaj je potrebno nadgraditi še z nakupovalnim seznamom. Naš tedenski jedilnik je lahko popoln, vendar če doma ne bo na voljo živil takrat, ko jih potrebujemo, je bila priprava izguba časa. Več o tem pa v Sredinem nasvetu.
