Takole nekako se svojih izzivov lotevam jaz. Najprej si jih dobro analiziram, potem skušam dojeti, kaj bom imela od tega, da jih opravim, saj s tem dobim močno notranjo motivacijo, potem pa si jih še dodatno zapletem, da mi njihovo reševanje predstavlja dovolj velik stimulus, da se jih lotim z vso energijo, ki jo premorem. 💪
A veš un vajb, ko zunaj dežuje, ti pa na kauču zavit v dekico zaspiš sredi dneva? Čeprav veš, da se boš zbudil čisto polomljen. A veš un vajb, ko izkoristiš darove narave, zakuriš ogenj in si na njem spečeš koruzo? Čeprav veš, da se ti bo zatikala med zobe. A veš un vajb, ko si prižgeš najljubši komad in zaplešeš v dnevni sobi? Čeprav veš, da najbrž sosedom teh nekaj minut ni najbolj prijetnih. Hm … Bi te vajbi morali biti tisti, ki bi krojili naš vsakdan namesto tistih organiziranih in v naprej planiranih?
S kar nekaterimi ljudmi smo se pogovarjali v času karantene, da bo treba nekaj spremeniti. Da nam je pasalo tako, kot je bilo. Da bomo življenje gotovo živeli drugače. Si med njimi tudi ti? Moj pogled na stvar je …
Letos zaradi covid-19 situacije več kot očitno plani ne bodo pripeljali nikamor. Priznam, da me spomladi ni tako vrglo iz tira, kot me je sedaj poleti … A kako naj si pomagam?
Potegni črto, kaj je bilo tisto, kar ti je v preteklih mesecih res pasalo in potem to nekako pretvori v PC stanje ter sledi temu, da bo tega čim več. Pojdi tja, ker se bodo tvoje baterije napolnile. Obkroži se s stvarmi in ljudmi, ki ti to omogočajo. Sebe postavi na prvo mesto. To ni sebično. Le tam so stvari potem neustavljive!
Jaz potrebujem pa kak dan počitka. 😆 Pa niti ne mentalnega, bolj tega od elektronike. Hitro zato res v prihodnjih dneh posnamem vse potrebno, potem pa izkoristim dejstvo, da so občine spet odprte in ga pičim nekam v hribe. Malo stran od online. Nazaj se povezati še z naravo in ne le z wifijem, bluetoothom in gesli za vse novo naložene aplikacije.
Sem človek za pred in med ljudi. A zdaj sem na 42 kvadratih že 24 dni. Sama. Kakšna ironija.
V preteklem tednu sem bila na delavnici priznane profesorice ekonomske fakultete Sandre Penger, ki nam je predavala o time managementu in avtentičnem vodenju. Za nas, mlade in nadobudne podjetnike, je imela ogromno super nasvetov, a en izmed vseh je bil zame prav pomirjujoč. Odlašamo, ker je to obrambni mehanizem naših možganov.
Vsakdo na prehrano gleda iz svojega zornega kota. Uspešen poslovnež bo od nje želel dvig produktivnosti, kronično bolan bo v njej iskal omilitev svojih težav, čustveno izmozgana študentka med izpitnim obdobjem pa vsaj kanček tolažbe za svoje težave. 🙂 In to je treba sprejeti. Ljudem te njihove želje pretvoriti v dovolj znanstveno potrjeno zdravo obliko, da bodo lahko dosegali svoje cilje, ne da bi zato plačevali prevelik davek.
Če vsako leto uspemo v pravo smer obrniti tri stvari, ki nam pri sebi niso najbolj všeč, imamo na koncu desetletja 30 kljukic!! Le začeti je treba že danes in spremljati svoj napredek.
Decembra je čas, ko se ustvarja spomine! Naj bodo tudi vaši spomini odlični, polni dogodivščin, ki jih delite s tistimi, ki jih imate najraje.
Zapišimo svojih 10 ciljev. Baje je več vredno, če jih zapišemo na papir, kot elektronsko. Zapišimo jih vsako jutro in to točno tiste, ki nam na pamet padejo ravno tisto jutro. Potem pa jih vsake toliko preberimo in izluščimo tiste, ki se ponavljajo. Svoj fokus nato usmerimo ravno v te.
… sem postala prvošolka! Ja točno 30 let je tega, kar sem začela guliti šolske klopi in mojemu izobraževanju od takrat kar ni videti konca!
V metujčkih v svojem trebuhu, ko nisem čisto prepričana, kaj in kako bo uživam. Veselim se jih in jih ne jemljem kot stresne. Omogočajo mi, da brez večjih težav raziskujem novosti in tako napredujem.
Obdaj se z ljudmi, ki te bodo pomagali usmerjati ko se izgubiš in predvsem takimi, ki ti dopuščajo da zablestiš!
Ljudje smo bili narejeni za gibanje, zato gibajmo se! Kjerkoli se počutimo dobro. Pomembno je, da se spravimo v gas in na levi pas. 🙂
Spremembe so sestavni del našega življenja. Jaz jih navadno pričakam odprtih rok. Zato tudi tako rada pomagam ljudem pri spreminjanju njihovih navad!
Je mantra, ki si jo govorim vsako jutro, ko mi ob nemogoči uri zazvoni budilka. Usklajevanje službenih ter študijskih obveznosti namreč tudi približno ni lahka stvar in nemalokrat se zgodi, da je eno ali drugo potrebno potegniti v noč. No, in ker sem tudi sama med tistimi, ki po treh stavkih zaspijo, si potem budilko raje nastavim za zgodaj zjutraj in naspana opravim obveznosti. Čez dan, ko je svetlo, je vseeno lažje prebroditi kako utrujenost kot ponoči v miru in tišini. Ko sem takole od oktobra do danes nekako uspela pasti v to novo rutino mojega življenja, pa mi je […]
Moj januar je bil odštekan. Nor. Kratek. Sploh ne vem, kdaj je minil. Sestavljen iz kar nekaj zmag in tudi parih porazov. Začel se je prijetno – na dimniku domače hiše sva z bratom gledala okoliške ognjemete. Nadaljeval nedolžno, z izletom na Obalo in nato še na Gorenjsko. Kako res obožujem živeti v Sloveniji, kjer imaš dobro uro stran praktično vse, kar si zaželiš. Potem pa je bilo praznikov konec in akcija. Naredili smo poskusno snemanje ene mojih neuslišanih želja. Nismo še tako daleč, da bi že razkrila kaj. Bo moralo preteči še nekaj časa, da ta ideja zaživi. Pa […]
Drsanje po začrtani poti je vedno lažje in bolj učinkovito kot vijuganje sem ter tja in vrtenje v krogu. Upaj si identificirati in na list papirja napisati tri stvari, ki si jih vseeno želiš zase v letu 2019!
So tisti, ki naredijo in tisti, ki le govorijo. Veste, kaj mislim?
Ne glede na to, ali neko veščino osvajamo prvič ali jo »samo« spreminjamo, na začetku bomo skoraj gotovo naleteli na neke ovire.
Včasih je korak naprej potrebno storiti pogumno!
Vsake toliko namreč ne sme biti pomembno le to, kaj vse je še pred nami. Privoščiti si je potrebno tudi trenutke zadovoljstva. Seveda le toliko, da v sebi naberemo moč in energijo za nadaljnje soočanje z izzivi, ki so še pred nami. Ne smemo se ustaviti za toliko, da zaspimo na pol poti do cilja.
Takrat, ko smo živi! In polni energije. Ta je taka, da se stopnjuje s tem, kar vanjo vlagamo. Če dodajamo pozitivno energijo, bo prišlo še več pozitive in obratno. Privoščimo si noro poletje. Jaz sem svojega že začela. Pa čeprav na žuru namenjenemu veliko mlajšim. 🙂
Vam je kaj znano? Hočem, zmorem, bom … in koncu vseeno ne. Velikokrat toliko razmišljamo o določeni stvari ali situaciji, da si o njej ustvarimo ogromno pričakovanj. Ta so velikokrat omejujoča. Redko realna. Gotovo pa tista, ki nas na koncu odvrnejo od tega, da tisto, o čimer razmišljamo ali celo sanjamo, preprosto naredimo.
Zadnje čase se vse vrti okoli časa. 🙂 Ali ga imaš ali pa ga nimaš. Ali si ga vzameš za neko stvar ali pa ne. Po drugi strani pa tudi, ali si si ga sposoben vzeti za neko stvar ali ne. Prav nič koristi namreč nimaš od časa, ko si sicer prost, a tako utrujen od vseh obveznosti, da se ti ne ljubi nič drugega kot ležati na kavču in gledati TV.
Včasih naše težave zahtevajo strokovno obravnavo. In praviloma v teh primerih zaupamo tistim, ki so za reševanje teh težav usposobljeni.
Ne mi zamerit. Današnji zapis bo morda malce oster. Sploh, če se boste v njem prepoznali. Ampak, ne morem si pomagati, da ne strnem svojih razmišljanj o tem, kar opažam.
Izkoristimo letošnjo zimo v vsem kar nam ponuja. Pojdimo ven, v naravo. Izkoristimo jo tako za vir naše rekreacije kot tudi za vir naše hrane.
Zakaj tako hitro obupamo? Zakaj nam naši načrti ne uspevajo? Ker ne začnemo na začetku. Kje pa začeti? Pri sebi!
Mesec, ko popustijo vse zavore, ko pravila več ne veljajo, ko se obnašamo evforično. Mesec, ko praviloma potegnemo črto pod svojimi dosežki ali premiki preteklega leta. Ne glede na to ali smo na njih ponosni ali vidimo možnosti izboljšav, decembra se ne premakne nič. Načrte prestavimo v januar.
Cona udobja. Tisti lepi »happy place« vsakega posameznika, kjer se počuti doma. Kjer mu je lepo, kjer si zaupa ter lahko ustvarja in živi. Ampak, ali je to res tisto življenje, ki ga želimo?
Mesec september je pri meni bil v znamenju številk, tehtanja, preračunavanja in na sploh ukvarjanja z dietetiko v njenem bistvu.
Kdaj smo dopustili, da so naša življenja postala odvisna od drugih? Kdaj je želja drugega postala naš ukaz? Raje si recimo “moja želja je moj ukaz”: 🙂
Zadaj si dovolj visok cilj, da te bo gnalo naprej. Bodi pogumen, ambiciozen. Upaj si!
Končno je prišlo poletje in z njim nekoliko bolj sproščeni dnevi. Ljudje se poleti spremenimo. Tudi če imamo še vedno kup obveznosti in opravkov, je spoprijemanje z njimi poleti manj stresno in bolj prijetno.
Rado se zgodi, da bližnjica res pripelje na cilj hitreje, vendar kaj, ko je potem pot nazaj prav tako hitra, saj gre tudi v to smer »po bližnjici«. Le dobri in močni temelji bodo namreč pripeljali do dolgoročnih ciljev. Ne bodite prestrašeni. Samo zato, ker v življenju izberemo daljšo pot še ne pomeni, da je ne bomo mogli prehoditi
Slej ko prej se luči ugasnejo in slej ko prej se lajki pod slikico ustavijo. Takrat smo sami s sabo. Ali si upamo vprašati, če smo si sploh (še) všeč. Bi sami sebi dali lajk ali bi se najprej morali malo retuširati? 😉
Sprostimo se in tako v prehrani kot v gibanju sledimo načelu »manj je več«. Pa ne govorim o količini, ampak o zapletenosti, s katero se ju lotevamo. 🙂
Če bo naša strategija jasna in če bomo verjeli v svojo pot, jo bomo dosegli. Za nas sicer ne bo navijala cela Slovenija in ne gre pričakovati, da bo z nami slavil cel trg evforičnih navijačev. Bo pa za našo pametno odločitev navijala vsaka celica v našem organizmu in nam dajala energijo.
Marsikdo od nas si želi na novo začeti. Vse prevečkrat se sprememb lotimo entuziastično in s fokusom usmerjenim le v končno točko, pozabimo pa na dolgo pot, ki nas pripelje do tja. Postavimo si realne cilje in primerne časovnice. Približno 3 meseci so potrebni, da neka nova navada postane naša rutina. In šele, ko se to zgodi, začnemo z naslednjo.
Sem Katja Simić, plesna učiteljica, dietetičarka, plesalka, bivša tekmovalka hip hopa, zraven pa tudi rekreativna športnica vedno pripravljena na zabavo in druženje, po nazoru večna realistka in po novem ponosna lastnica in ustvarjalka spletne strani na kateri se nahajaš.
