Zakorakali smo v avgust! Meni je to vedno tak grozen občutek. Več kot polovico počitnic je za nami, pred nami le še nekaj tednov užitka. Ja, saj vem. Večino odraslih tega občutka ne pozna več, saj počitnice zamenja dopust. A moj lifestyle je še vedno precej šolski in posledično počitniški. Čeprav bo letos jeseni vseeno drugače. S faksom sem namreč zaključila, le še nekako bo treba uskladiti obveznosti za magistrsko nalogo. Čaka me mirnejša jesen. Veselim se je.
Počasi pa se spreminja tudi to, da sem poleti dva meseca prosta. Vedno manj sem namreč (plesna) pedagoginja in tako je vedno več aktivnosti in službenih obveznosti tudi poleti. Letošnje poletje je sploh precej naporno, saj so me dohitele vse mogoče dejavnosti, ki bi se drugače dogajale že spomladi, ko smo bili v karanteni, obenem pa se pripravljam na najhujši možen jesenski scenarij in skušam postaviti celovite online vsebine za v naprej. In v vsem skupaj bi rada imela še kaj od poletja. 😁 Še dobro res, da večina aktivnosti, ki so meni všeč, odpade. 😉 Skakanje po festivalih in koncertih ter druženje na eventih pač letos poleti ni na seznamu reči, ki bi mi krajšale čas.
A vseeno uživam, čeprav veliko več delam in veliko manj žuram, kot se za poletne dni spodobi. 😁
Zadnjič mi je varovanka napisala e-mail v nedeljo. Seveda sem ga odprla in ji odgovorila, nazaj pa dobila sporočilo »Ne glej službenega maila v nedeljo«. 😁 Jah … kdaj pa? Če me pa zanima, kaj se dogaja s tabo. 😁 Sem v »službi«, ki nima jasno določenega delovnika. Vsaj jaz ga ne vidim. Ne morem si postaviti ur od 8:00 do 16:00 od ponedeljka do petka, če večina varovancev, ki mi zaupajo, takrat dela in v svojem službenem času pač ne bodo delali na sebi. Ujeti jih moram takrat, ko imajo čas zase. Zvečer in čez vikende. Prav tako je nekaj večerov treba »žrtvovati« za to, da lahko naredim rekreativne skupine. Tudi na rekreacijo nihče ne bo hodil sredi dneva.
A mi ni težko. Čeprav delam zvečer ali čez vikend, na morju ali v hribih … To zame ni služba, ampak del lifestyla, ki je pač tak, da se ga ne da ugasniti in za 14 dni oditi na dopust. Morda bi se to morala naučiti. Najverjetneje se nekoč tudi bom.
A trenutno sledim načelu »Choose a job you love, and you will never have to work a day in your life.«
In tisti, ki mu to uspe, je najverjetneje na poti srečnega življenja. S tem največjo uslugo naredi sebi, svojemu telesu, svojemu zdravju.
Zadnjič sem bila v trgovini. Trgovka me je pustila čakati pred kruhom, vmes pa je brezbrižno zlagala police, čeprav me je videla. Najprej nisem vedela, da čakam njo. Ko pa je le minilo nekaj minut, se obrnem proti njej in rečem »Oprostite, a na kruhu kdo dela?« Prestrelila me je z očmi in rekla ja. Ampak ne morem biti na dveh koncih naenkrat. Okej. V prazni trgovini, ko imaš le eno živo stranko, si se odločila zlagati police in ne postreči te stranke. Nič nisem rekla. Prišla je do kruha in, brez da bi si umila roke, segla po mojem naročilu. Zanimivo ji ni bilo jasno, zakaj sem se obrnila stran in rekla »Hvala, ne rabim. Bom vzela s police.« Iskreno se mi ni ljubilo niti pojasniti svoje odločitve, čeprav sem mislila, da me bo ustrelila z očmi. Človek, ki tudi približno ne počne tistega, kar bi si želel, saj bi v nasprotnem primeru svoje službene zadolžitve opravila malenkost drugače, tudi če je imela le slab dan.
In ja. Vem, da nimajo vsi te sreče, da v življenju lahko počno kar želijo.
Kdaj je pač treba stisniti zobe in narediti kaj tudi le za denar in preživetje, čeprav ti ravno ne diši. A pristop, ki ga pri temu imaš, je ključnega pomena. Boš to naredil mukotrpno ali v situaciji vseeno skušal potegniti ven najboljše možno. Je res vredno vsak dan z muko v službo in tam potem širiti slabo voljo še na vse ostale? Tudi dobra prijateljica je trenutno v podobni situaciji. Dobila je službo, ki jih ni pisana na kožo. A vseeno si ne predstavljam, da bo do strank, ki bodo nič hudega sluteče prišle do nje, tako apatična kot zgoraj opisana prodajalka. Te res ne morem pozabiti. Preprosto povedano se mi smili. In najhujše je to, da najverjetneje sploh ne razmišlja tako daleč naprej, da bi si rekla »Dobro, sem v prehodni situaciji. Naredila bom vse, kar je v moji moči, da bo ta res le prehodna in da grem potem korak naprej.«
Trenutno sem v tej situaciji jaz. Prehodni.
Saj v grobem počnem tisto, kar mi paše. A kot sem že pisala v prejšnjih zapisih: v karanteni sem se odločila, da bom določene stvari počela drugače. Da bom manj leteča, manj raztrgana na več koncev, manj na cesti … Nič od tega se ne dogaja. Letim in norim gor in dol po Ljubljani ter okolici še bolj, kot sem prej. In iskreno povedano sem tečna. Sebi in okolici. 😆 Ker sprememba ne pride čez noč, jaz pa bi rada, da se mi nove stvari postavijo čimprej. A pred tem je potrebno zasaditi semena. Pustiti času čas in vmes, ko novo postavljene stvari kalijo, kar se da malokrat skreniti s poti, ki vodi do novega cilja. Motilcev časa in fokusa je ogromno. Ostati na zastavljeni poti pa je kar izziv, ti rečem. 😁 Ampak mislim, da mi bo uspelo.
S kar nekaterimi ljudmi smo se pogovarjali v času karantene, da bo treba nekaj spremeniti. Da nam je pasalo tako, kot je bilo. Da bomo življenje gotovo živeli drugače. Si med njimi tudi ti? Se ti zdi, da si na pravi poti, da to dosežeš v dokaj normalnem času ali si že nazaj na starih tirnicah? Držim pesti, da ne! Saj nam bo uspelo. Le početi moramo tisto, kar imamo radi, pa bo vse kul. 😉
Lep (počitniški) avgust.
Katja
