Pa smo prišli do marca. Meni je noro hitro poletelo. Imela sem hude načrte, kaj vse bom v prvih dveh mesecih leta naredila. Konec koncev je to 1/6 leta. Ne more človek kar počivati in početi nič.
Nekaj od načrtov je uspelo.
Izpiti so za mano. To je velika kljukica. Dispozicija za magisterij je oddana, načrti kako se ga bomo lotili pa so trenutno še v fazi dogovarjanja. Kljukice tu še ni. To me kar malo moti, priznam. Sošolka je zadnjič v našo skupino napisala: »Joj katja, sej js mam rada kljukice, ampak ti si pa next level.« 😀 Nimam kaj. Občutek, ko odkljukam neko zadevo, mi je noro dober. Kar malo odvisen postaneš od njega.
Kakorkoli že – sem mislila, da bom do marca že globoko zakopana v delo z magisterijem, pa se stvar ne premakne tako hitro, kot bi si želela. Je res, da sem malo kriva tudi sama. Kar nekaj odlašam. Najprej sem se sekirala zaradi tega in bila tečna vsem okoli sebe, potem pa sem v preteklem tednu bila na delavnici priznane profesorice ekonomske fakultete Sandre Penger, ki nam je predavala o time managementu in avtentičnem vodenju. Za nas, mlade in nadobudne podjetnike, je imela ogromno super nasvetov, a en izmed vseh je bil zame prav pomirjujoč. Odlašamo, ker je to obrambni mehanizem naših možganov. Naredijo ga takrat, ko je naloga pred njimi tako velika, da jih straši. Ko je izziv neobvladljiv. Ta mehanizem moramo spoštovati, ker nas varuje. S tem, da odlašamo, ni nič narobe. Le ugotoviti moramo kaj nas bremeni in se izviti iz začaranega kroga.
Zakaj odlašam jaz?
Kako uskladiti moje želje, zahteve fakultete in mentorja, da bo naloga znanstveno dovolj močna; in pa realno stanje na šoli, kjer delam raziskovalni del naloge … misija nemogoče. Vsaj trenutno se zdi tako. In nasvet – ne sekiraj se. Vse se bo uredilo, stopi korak nazaj od svojega problema. Še enkrat si ga dobro poglej in spremeni v kupček zadolžitev, mini nalog, ki jih moraš speljati, da boš bližje rešitvi oz. cilju. Prvi korak – piši mentorju. Kul, to lahko naredim in tudi bom. Pojasni mu, kje so omejitve in mu predlagaj, kako naprej. Saj bo O. K. Takoj, ko spišem do konca tale blog. Ne ustvarjaj si težav tam, kjer sploh ni nujno da so, ne prehitevaj dogodkov. Rešuj korak po koraku. Nič ni torej narobe, če v življenju stopimo tudi malo nazaj. Saj ni treba, da gre vedno vse 100 na uro proti cilju.
Poleg magisterija se seveda dogaja še marsikaj.
In za vse to je potrebna neka energija, ki jo jaz dobim od mojih sledilcev, kot so bili na že omenjeni delavnici poimenovati tisti, ki stopajo ob podjetniku. Ali so to njegovi podrejeni, stranke, varovanci, poslovni partnerji in tako naprej. Tisti torej, ki z mano verjamejo v mojo zgodbo, da bo ta lahko zaživela. Avtentični vodja je tisti, ki živi to, kar uči oz. pričakuje od drugih. Je prvi v vrsti, ko se pojavijo težave. Tisti, ki tudi prizna, da nekaj ne zna ali da se je zmotil. Še bolj kot kadarkoli prej sem po tej delavnici mirna, da ni nič narobe, če ne vem vsega. Da je to čisto OK. Želim pa si seveda vedeti čim več. In ravno zato imam eno pravilo, ki se ga drživa oba z bratom.
Vsak mesec mora vsak od naju na vsaj 2 izobraževanji.
Lahko v živo, lahko online. Lahko vikend seminarji ali zgolj ura webinarja. Ni pomembno. Pomembno je, da poslušava druge, se učiva in ne zaspiva. To je ogromno. Ko je to slišala dobra prijateljica, se je kar začudila. Je vprašala, kako mi znese. Jaz saj mi mora. Če želim (pre)živeti v tem norem svetu podjetništva ni druge, kot da štekam vsaj osnove financ, marketinga, socialnih omrežij, poslovnega bontona in še marsičesa. Je pa res, da tudi vsa izobraževanja na tem svetu ne morejo pomagati, če tvoja glava ne prilagodi in spremeni mišljenja.
In tu je še tretji aha moment danes že večkrat omenjene delavnice. Namreč:
v prihodnjih petih letih bomo postali povprečje petih oseb, s katerimi danes preživljamo največ časa.
Woooooooooooow reality check. Se družiš z nekom, ki ima v sebi neke lastnosti, ki jih občuduješ ali želiš tudi na sebi? Ali je morda okoli tebe družba, ki si jo že zdavnaj prerasel ali prerasla. Morda je v tem primeru čas, da greš drugam in si najdeš družbo, v kateri se lahko razviješ do svojega popolnega sijaja.
V življenju si namreč vedno v gibanju »mal’ naprej, pa mal’ nazaj«. Včasih narediš tri korake naprej in potem takoj pet nazaj, včasih jih narediš deset nazaj in le enega naprej. In to je OK. Včasih človek preprosto rabi malo zaleta. Kot na gugalnici, ko moraš najprej nekajkrat zazibati, preden se lahko izstreliš in skočiš daleč v daljino. In tisti, ki so okoli tebe te pri tem ali porinejo naprej ali pa povlečejo še globlje nazaj.
Obkroži se s pravimi ljudmi. Upaj si zaključiti odnose, ki so toksični in s tem uredi odnos s sabo. In potem bo vse skupaj bolj zabavno.
Lep marec. Katja
