Seznam opravil in želja, nakupovalni seznam, »bucket list« …
Nikakor ne smemo pozabiti, kaj vse želimo storiti, doseči, doživeti in velikokrat si nam pomembne stvari tudi zapišemo. Nekateri na listke, drugi na hladilnik, tretji v aplikacije. Tudi sama imam veliko takšnih spiskov. Imam seznam koncertov, ki jih želim obiskati, pa seznam izpitov, ki jih moram narediti, seznam varovancev, ki jim moram poslati jedilnik za nov teden, seznam položnic in računov, ki jih moram plačati itd itd itd.
Moji seznami so večinoma takšni, da so daljši na strani opravil, ki so še v toku, kot na strani, kjer so kljukice. Ne glede na to, koliko kljukic uspem narediti, svoje sezname vedno dopolnjujem z novimi in novimi aktivnostmi in izzivi. Nikoli končana zgodba torej. Ampak takšen je moj značaj. 🙂 Akcija na akcijo. Spanja na lovorikah ne poznam. Prostora za izboljšave je še ogromno. In dobrih koncertov tudi. 🙂
Kaj vse mi še ni uspelo!!
Ko se takole ukvarjam z vsem, kar še nisem dosegla ali doživela, se pogosto znajdem v stanju nekakšne manjvrednosti. Halo. Kaj počnem, da imam pred sabo še toliko nedokončanih opravil?!? Sama sebi ustvarjam pritisk, osredotočam se na tisto, kar še ni narejeno, kar še ni doseženo. Takšno početje in razmišljanje me občasno tudi izčrpa. Zgodi se mi takrat, ko pozabim pogledati, kaj vse je že za mano. Takrat, ko pozabim pogledati tudi kljukice.
Prejšnji teden smo se s prijatelji lotili vzpona na Triglav. Zanimiva izkušnja, osredotočena predvsem na pot, ki je še pred nami. Vključno s spustom. 🙂 V gorah je cilj dosežen šele, ko si nazaj doma in ne, ko prideš na vrh gore, ki jo osvajaš. Pa vendar je ta izkušnja ena redkih, ki nagrado za prehojeno pot ponudi takoj, ko se ustaviš in pogledaš razgled okoli sebe.
Ampak – če želiš v tej čudoviti nagradi uživati, se je najprej treba ustaviti.
Si vzeti čas in pogledati okoli sebe in tudi za sabo. Pot, ki si jo prehodil se odpre kot na dlani. In te prevzame. Takrat si lahko brez sramu rečeš: »Opa … to pa ni kar tako!«. 🙂 Med vzponom te navduši razgled, ki se z vsakim korakom odpira še dlje, pri spustu pa pogled za hrbet ponudi ogled mogočne gore, ki si jo osvojil.
Prav je, da smo v življenju osredotočeni naprej.
Posamezniki, ki živijo v preteklosti in jih preganjajo izgubljene priložnosti, svojo energijo porabljajo za nekaj, kar ne morejo več spremeniti. Bolje jo je koristneje uporabili in se preusmerili tja, kjer je še mogoče narediti razliko.
Velikokrat se s podobno težavo srečujejo tudi moji varovanci. Sploh tisti, ki želijo izgubiti odvečno težo. Ko se k meni obrnejo po pomoč, težje delo že naredijo. Odločitev, da bodo naredili spremembo, je sprejeta. Nehali so živeti v preteklosti, stare navade želijo spremeniti. Sedaj pa gremo naprej. Pot do željenega je odprta. Če se vrnem na primerjavo z gorami – vremenska napoved je ugodna. Naj se vzpon na cilj prične. Pot pa bo potrebo šele prehoditi.
Kilogrami namreč kopnijo počasi. Včasih tudi le kilogram na mesec. In takrat se velikokrat pojavi panika. Osredotočenost le na končni cilj, ki je pogosto visok tudi minus nekaj deset kilogramov, je lahko obremenjujoča. Ko izgubiš le kilogram ali dva se počutiš, kot da nisi dosegel ničesar. Takrat svoje varovance vedno opomnim, naj se ustavijo. Pogledamo pot, ki je že prehojena. Oblečemo hlače, ki jih je bilo še nedolgo nazaj težko zapeti in preverimo za koliko prstov so prevelike. Najdemo staro fotografijo in jo postavimo ob boki aktualni, ali pa jih spodbudim, da gremo na sprehod po isti poti, ki so jo prvi dan, ko so se lotili spremembe komaj dokončali. Večinoma jo v tej točki prehodijo z lahkoto. Vse te nagrade dajo energijo za naprej.
Vsake toliko namreč ne sme biti pomembno le to, kaj vse je še pred nami. Privoščiti si je potrebno tudi trenutke zadovoljstva.
Seveda le toliko, da v sebi naberemo moč in energijo za nadaljnje soočanje z izzivi, ki so še pred nami. Ne smemo se ustaviti za toliko, da zaspimo na pol poti do cilja. Pa vendar. Ustavimo se in bodimo ponosni nase! Poglejmo svojemu uspehu v oči in ne sramujmo se ga! Čestitajmo si! Moja volja, moj znoj, moje odločitve, moja pot je pripeljala do sem. In na to sem lahko upravičeno ponosen oz. ponosna.
Ko takole vdihnemo svoj uspeh, pa akcija naprej. 🙂
Lep avgust! Katja
